Zgodovina

Ob jubileju, 30 letnici organiziranega druženja sevniških vinogradnikov (februar 2003), smo s pomočjo številnih naših članov uredili in v pisni obliki izdali obsežno kroniko. V nadaljevanju navajamo najvažnejše mejnike in dogodke v zgodovini vinogradništva v Sevnici in okolici, do leta 2003.

Svoje spomine, razmišljanja, zapisnike in zapiske ter zbirke ostalih dragocenih dokumentov so nam zaupali naši člani in ljudje, ki se spominjajo prvih organiziranih začetkov oziroma so, vsak v svojem času pomembno oblikovali ali nadaljujejo zgodovino društva.

V pričujočo delo so vtkali svoje spomine številni vinogradniki, predvsem Jože Peternel, Mira Možic, Rado Umek in Milan Simončič, ki je publikacijo tudi tehnično uredil in strnil besedilo.

~ VINOGRADNIŠTVO V SEVNICI IN OKOLICI ~

VINOGRADNIŠTVO NA PODROČJU, KI GA POKRIVA NAŠE DRUŠTVO, NI OD VČERAJ!

Kdor vino če piti
Naj prosi Boga
De zdravje in pamet
To pravo nam da
Ne tep se ne kregaj
Ne žali ljudi
Le misli kak se takim godi

Po pameti ga pi
Pa ne hodi postran
De se v graben ne zverneš
Po blat ne vališ
Le misli kako se
Iz takim godi
Ker skorej vso pamet zgobi

Ohranjen zapis iz leta 1875, avtor Florjan Kaliger,
ki je kot učitelj in organist služboval v Boštanju

Valvazor, ki je v 17. stoletju hodil po krajih kjer danes prebivamo »sevničani« je zapisal, da ljudje tukaj čezmerno pijejo »kislo vino kar za žejo«.

Na Pokleku še danes raste stara samorodna trta sorte Izabela, katere deblo ima kar 28 cm v premeru.

Iz debla so razvejane štiri večje veje, ob dobrih letnikih pa je ta trta, vzgojena v brajdo, obrodila tudi do 340 l mošta.

Trta raste na posestvu Krejan, kjer je bila včasih poletna rezidenca grofov Krstnik. Raste pod kletjo, kjer je bilo 3 ha vinogradov. Trta ima častitljivo starost, verjetno več stoletij.

Arhitekturo srednjeveškega sevniškega gradu je v prejšnjih stoletjih, na še danes vidnih terasah, dopolnjeval razkošen vinograd.

Leta 1803 je lastnik gradu postal Johann Nepomuk Händl – kasneje povzdignjen v plemenitega Rebenburga, ki je uredil grad v udobno sodobno bivališče in temeljito prenovil okolico. Odstranil je obzidje, zasul obrambne jarke, na južnem grajskem pobočju, do tedaj porastlem s trnovjem, pa s precejšnjim posegom v teren zgradil škarpirane terase in jih zasadil z vinogradom in žlahtnim sadjem.

Na grafičnih podobah in kartografskih upodobitvah iz 19. stoletja lahko opazujemo obsežen vinograd, ki je ostal ohranjen še precej let po II. svetovni vojni.

Na področju Sevnice in okolice je bilo vinogradništvo dokaj pomembna kmetijska panoga, pred stoletji in desetletji prav gotovo bolj kot danes. Vinsko trto so tudi v Sevnici in okolici gojili že pred stoletji!

Verjetno so z vinogradništvom pred stoletji povezana tudi nekatera imena krajev v naši okolici, npr. Zavine nad Boštanjem ali Drožanje nad Sevnico. Po pripovedovanjih so v potok v današnjem Drožanju jeseni metali droži. Te so potem obarvale strugo do izliva. V časih nastajanja imen so potok poimenovali Drožanjski potok, svoje ime je dobila Drožanjska gora, vas Drožanje in kasneje Drožanjska ulica. Mnogi vplivni sevniški veljaki so v prejšnjem stoletju prisegali na vinsko gorico Lamperče. Nadučitelj Dolgan, gostilničar Škerl, veliki proizvajalec opeke Albert Pinoza, veleposestnik Gorišek, Jakob Klemenčič, veliki poznavalec vinske trte in vina, sicer učenec kmetijske šole v Gradcu in mnogi drugi so radi zahajali med svoje trte, brajde in kleti na Lamperče. Lege na tej gorici so čislane še danes. Tudi o Topolovcu nad Boštanjem, poznanem po romarski cerkvici iz 1734, ki jo obkrožajo vinogradi, so že nekdaj pisali. Prvi zapisi o rajonizaciji goric, kjer raste cviček, iz okolice Sevnice omenjajo le to vinsko gorico. Kronisti so kasneje, kot »cvičkovo gorico« poleg Topolovca omenjali še Dobje nad Boštanjem.

Danes je velik delež površin, kjer so bili nekoč vinogradi, posejan z gozdovi, pašniki in travniki. Posestnik, ki je posedoval vsaj 30 arov vinograda, je z izkupičkom za vino že lahko plačal davek. Kar nekaj zapisov, v katerih je zapisano, kako so naši predniki pridelovali vino, tržili in ga radi spili, se je ohranilo. Božo Račič-Kume, etnolog in sin nadučitelja Alojza Račiča, ki je služboval v Boštanju od 1892. do 1910. leta, je bil, tako kot njegov oče, velik ljubitelj naših goric, predvsem pa je rad zahajal na Topolovec. Takole je zapisal o Topolovških zvonovih, ki sredi vinogradov še danes zvone:

Le zakaj si žvenkelj mi privezal,
da ni moč zvonit.
Kadar žeja te bo trla,
ne bo nič za pit!

Piše tudi o zidanici v Ravnah, ki je polna lepih spominov na čase, ki se več ne povrnejo.
Iz zidov stare kleti, ki je danes ni več, je Božo takrat prepisal verz, ki ga je ovekovečil priložnostni pesnik:

Zastonj sem se gor potil,
ker piti nisem nič dobil,
ta človek…
am pije ga, piti ne da nič.

Možakar, ki se je zanašal, da bo zalotil gospodarja v kleti, pa ga ni bilo, je odšel.
Drugi so imeli srečo, ker so zapeli:
Prišlo nas je pet,
odšlo pa deset,
vsak je dobil prijateljico.

Leta 1896 je trsna uš našim prednikom povzročila nemalo težav, saj ni ostalo nobene žlahtne trte več. Mnogi vinogradi so umrli za vedno! Nekatere pa so vendarle prerigolali in zasadili nove trte z ameriško podlago.

Žalostna slika po naših goricah je bila priložnost za začetke organiziranega strokovnega dela, ko so posamezniki zaslutili pomen kakovostne prenove in uvajanja selekcionirane izbire trsnih cepljenk in sodobnejšega pristopa v vinogradništvu in kletarstvu. Alojz Račič, nadučitelj v Boštanju, je bil prvi, ki je cepil vinograde na Bizeljskem. Tudi takratni gostilničarji in vinski trgovci v Sevnici so znali prisluhniti novim izzivom in obnovili stare nasade, v gostilnah pa so točili tudi svoja vina, ki so bila iz leta v leto boljša in kmalu primerljiva z vini, s »furungo« pripeljanimi iz Primorske ali Štajerske. Kvaliteta njihovega dela in razsežnost strokovnega znanja sta pritegnila tudi manjše pridelovalce, ki so prihajali po nasvete in pomoč. Vinogradniki so po letu 1900 že prešli na vrstno ureditev in redno škropljenje.

Prav zanimivo je, kako so opravljali prva škropljenja vinske trte. Za škropljenje so uporabili vodo, v kateri so bile namočene jelševe veje. Postopek je potekal tako, da je eden nosil posodo z »zdravilno« vodo, drugi pa je z brezovo metlico škropil.

Starejši ljudje so pogosto omenjali, kako obilna je bila letina 1917. Vino je bilo tega leta tako kakovostno, da so ga gostinci potem prodajali še pet let, čeprav ni bilo ustekleničeno, kletarstvo pa tudi ni bilo na tako strokovni ravni, kot je danes. Nego vinske trte in vina, predvsem pa promet z vinom, so že v prejšnjem stoletju v dobršni meri obvladovali gostilničarji. Najbolj znane stare sevniške gostilne so bile: Planinc, Plausteiner, Maurer, Krulej, Cimperšek, Žičkar (Jurišič), Petretič, Kragl, Škerl, Perc, Valant, v Boštanju Lipar, Adamlje in Drmelj na Blanci pa Divjak in Radej.

Nekateri se morda še spomnijo obstoja Vinarskega društva Dravske banovine, ki je delovalo med obema vojnama in je imelo svoje podružnice po vsej Sloveniji (leta 1938 je to društvo imelo 19 podružnic s 1024 člani), med temi tudi v Novem mestu in Podbočju. Društvo je izdajalo svoje glasilo.

Velika in pomembna prelomnica za vinogradništvo je bila 2. svetovna vojna. Številni ljudje so zbežali iz svojih domov, še več je bilo izseljenih. Ob koncu vojne so bili vinogradi spet skoraj v celoti uničeni.

Za takojšnjo obnovo po vojni ni bilo niti denarja niti dovolj cepljenk, zato so začeli saditi in grobati samorodne sorte. Te so bile manj občutljive na bolezen.

Znaten napredek v vinogradništvu je bil dosežen šele v zadnjih 30 letih, ko so vinogradniki ponovno začeli vlagati v obnovo vinogradov večja sredstva, kar je stimulirala tudi država. Večje površine so bile zasejane s kakovostnimi trsnimi cepljenkami. Zelo pomembno pa je bilo spoznanje, da je potrebno bolj skrbeti za kakovost vin, saj brez odlične kakovosti ni trženja. To je bil čas, ko so tudi številni delavci, sicer redno zaposleni, kupili ali podedovali svoj košček zemlje, kjer so si postavili zidanico in zasejali manjše število trt.

V tem času, so bili ljudje žejni znanja in izkušenj. Za nasvet so mnogokrat povprašali izkušene vinogradnike, ki so ohranjali tradicijo svojih očetov in dedov, ali gostilničarje.

V letu 1972 na Dolenjskem in v Posavju ni bilo nikogar, ki bi se načrtno ukvarjal z vinogradništvom. Ta panoga ni zanimala ne bivšega okraja, ne občin, ne zadruge, skratka, vinogradniki so bili prepuščeni sami sebi in o kakšnem razvoju in napredku vinogradništva v tem delu Slovenije ni bilo mogoče niti razmišljati.

Pred tremi desetletji je pri nekaterih dozorela želja, da se na področju vinogradništva in vinarstva strokovno združijo vsi pridelovalci grozdja in vin: majhni in veliki. Njihovi želji je prisluhnil tudi Tit Doberšek, ki je v tem času ustanavljal drugo vinogradniško društvo v Sloveniji – Društvo vinogradnikov Dolenjske. Vanj je povabil tudi Sevničane, ki so bili od prvih začetkov zraven. Kot ustanovni člani, kasneje pa kot aktivisti v Sevnici in okolici. Takrat se je pisalo leto 1972 in takrat se prične tudi zgodba, ki se danes nadaljuje v Društvu vinogradnikov Sevnica-Boštanj.

Pri trgovskem podjetju Hmeljnik v Novem mestu so kot glavno dejavnost imeli promet z vinom, kasneje pa so se začeli ukvarjati še z vinogradništvom, trsničarstvom in ko se je z njimi povezal takratni referent Tit Doberšek, je kmalu zrasla ideja o povezavi vinogradnikov v skupnem društvu. Prva pobuda je padla že na posvetu vinogradnikov v Kostanjevici, ki ga je jeseni 1971 sklical Agrokombinat Krško. Zamisel o društvu je dozorela na ocenjevanju vin novomeško-mokronoškega vinorodnega okoliša, 3. aprila 1972. leta.

Spomladi 1972 sta Tit Doberšek in Dušan Terčelj prišla v Sevnico, z glavnim namenom, da opravita rajonizacijo vinogradniških leg v Sevniški občini in Sevničane povabita k društvu, ki se je ustanavljalo. V gostilni pri Žičkarju (Jurišič) sta se sestala tudi s Tinetom Klemenčičem, kjer sta mu izročila štiri pristopne izjave za ustanovne člane pri ustanovitvi Društva vinogradnikov Dolenjske. Pristopne izjave so bile razdeljene Jožetu Peternelu, Dorčiju Simončiču, Brunu Plausteinerju in Tinetu Klemenčiču.

Alfonz Čučnik, takratni direktor Hmeljnika, se spominja: «Če smo si želeli, da bi se tudi na Dolenjskem kaj naredilo na področju vinogradništva, smo se morali organizirati. S Titom Doberškom sva se odpeljala k Janezu Toplaku v Juršince v Slovenskih goricah, kjer so se ravno takrat pripravljali na ustanovitev društva. Po zgledu njihovih pravil smo naredili naša in za 18. junij 1972 sklicali ustanovni občni zbor v prostorih hotela Otočec. Povabili smo 91 vinogradnikov iz občin Trebnje, Sevnica in Novo mesto. Prišlo jih je kar 110. Ustanovitev društva je med dolenjskimi vinogradniki naletela na velik odmev, pa tudi takratni politiki so bili veseli, da se je pričelo premikati, saj so čez dolenjsko vinogradništvo že zdavnaj naredili križ. Žalostno je bilo gledati, kako je propadla cepljenka, po najboljših legah pa se je šopirila samorodnica. Vedeli smo, da takšna organiziranost prinaša lepše čase tudi za dolenjsko vinogradništvo.«

Ustanovni zbor Društva vinogradnikov Dolenjske je bil torej 18.6.1972 na Otočcu. Sprejeta so bila usklajena pravila delovanja.

V 1. Upravni odbor DV Dolenjske so bili izvoljeni: Martin Cvelbar kot predsednik, Alfonz Čučnik kot podpredsednik, Franc Avsec kot tajnik, Alojzij Luzar kot blagajnik, Franc Martinčič in Franc Slovenec sta bila člana. Prvi predstavniki podružnic pa so postali: Jože Peternel za Sevnico, Ivan Pungerčar za Malkovec, Ignac Škoda za Trebnje, Anton Medja za Šmarjeto, Jože Frelih za Šentrupert in Tit Doberšek, ki je bil gonilna sila društva.

Naši vinogradniki so ustanovljeno društvo toplo pozdravili. Množično, za tisti čas, so se udeleževali strokovnih predavanj, izletov, ekskurzij in družabnih srečanj.

V letu 1977 se je zaradi velikega območja in števila vinogradnikov, ki so združeni delali v Društvu vinogradnikov Dolenjske, pokazala potreba po upravni razdelitvi na Ožje vinogradniške okoliše (OVO). Prvi Ožji vinogradniški okoliš je bil 10.2.1977 ustanovljen na Malkovcu, v katerega so bili dodeljeni vinogradniki iz Malkovca, Šentjanža, Boštanja in Sevnice.

Pri ustanovitvi Ožjega vinogradniškega okoliša Malkovec, 10.2.1977 v prostorih nad kletjo Hmeljnik na Malkovcu, je bilo prisotnih 92 vinogradnikov, za predsednika pa je bil izvoljen Ivan Pungerčar. Upravni odbor je štel 7 članov, med njimi je bil tudi zastopnik za Sevnico in Boštanj, Boris Slapšak. Imenovani so bili delegati za skupščino DV Dolenjske, Sevnico je zastopal Dorči Simončič, Boštanj pa Vida Medved.

Iz zapisnika tega ustanovnega zbora, ki ga je vodil Jože Peternel je razvidno, da so si vinogradniki takrat zadali več poudarka nameniti strokovnemu delu in pridobivanju članstva. V razpravi je bilo izpostavljeno tudi vprašanje o zaščiti cvička oz. o doslednejšem spoštovanju vinskega zakona.

Ob ustanovitvi Ožjih vinogradniških okolišev je bilo poudarjeno, da Ožji vinogradniški okoliš Sevnica-Boštanj samostojno še ni formiran, definiran pa je bil kot območje, ki je zajemalo vinske gorice: Trnovec-Podvrh (80 ha), Prešna Loka-Konjska glava-Žabjek (25 ha), Lamperče-Sv. Rok (15 ha), Zajčja gora (10 ha), obronki Lisce (20 ha), Svibno z obronki Huma (10 ha), Topolovec-Dobje (30 ha), skupaj 190 ha vinogradov. Obnove je čakalo 150 ha vinogradov.

V letu 1979 je bilo v Društvu vinogradnikov Dolenjske včlanjenih 600 vinogradnikov, ki so bili organizirani v sedmih Ožjih vinogradniških okoliših: OVO Šentjernej (110 članov), OVO Škocjan (70 članov), OVO Novo mesto (110 članov), OVO Podbočje (50 članov), OVO Malkovec (130 članov), OVO Trebnje (90 članov) in OVO Šentrupert (40 članov).

Dediščina, ki smo jo sooblikovali v takratnem društvu in Ožjem vinogradniškem okolišu Malkovec, je vidna še danes. Bodisi med dolenjskimi, še posebej pa med malkovškimi vinogradniki, s katerimi ohranjamo pristne vezi. S ponosom in veseljem smo ob prazniku občine Sevnica, novembra 2002, na njihov novi prapor pripeli svoj častni trak tudi vinogradniki Društva vinogradnikov Sevnica-Boštanj.

V spominih starejših članov ostajajo prijetna druženja in skupni projekti, ki so bili realizirani, tja do leta 1981, ko je okvir Ožjega vinogradniškega okoliša Malkovec postal pretesen za naše vinogradnike. Enostavno zato, ker jih je bilo preveč. V letu 1981 so se zato začele priprave za ustanovitev in registracijo samostojnega Ožjega vinogradniškega okoliša Sevnica – Boštanj.

Jože Peternel je po 20 letih za bilten, izdan ob 20. tednu cvička, izjavil: »Bil sem edini iz levega brega Save med dolenjskimi vinogradniki. V začetku so nas prepričevali, naj se zapišemo med štajerske vinogradnike, češ da na tisti strani Save cviček ne raste. No, končno smo v društvu ostali tudi Sevničani in danes se zavedamo, da nam je to koristilo in da smo veliko pridobili. Kot vinogradniki smo prepotovali vso vinorodno Slovenijo, imeli veliko predavanj, obiskovali smo kleti in poslušali izkušene vinogradnike.«

Dobesedni zapis zapisnika o imenovanju Iniciativnega odbora za ustanovitev »sevniške podružnice« Društva vinogradnikov Dolenjske – Ožjega vinogradniškega okoliša Sevnica«, kot ga je zapisala Mira Možic.

»Dne 3.12.1981 ob 14. uri v pisarni referenta za kmetijstvo na občini se je zbral na pobudo tov. Mastnaka in bil imenoval Iniciativni odbor vinogradnikov v Sevnici: Peternel Jože, Klemenčič Tine, Simončič Dorči, Železnik Jože, Slapšak Boris, Plausteiner Bruno in Možic Mira – ref. za kmetijstvo.

Sklep je bil sledeči:
Ker je dovolj vinogradnikov v Sevnici in bližnji okolici in želja njih, da se ustanovi društvo v Sevnici »Ožji vinogradniški okoliš Sevnica«. Določen je bil datum za ustanovitev društva in to 26.12.1981 v sindikalni dvorani v Sevnici. Istočasno se organizira še strokovno predavanje o pretakanju vina in se dobi ing. Marjetič Darkota iz Krškega.«

Na ustanovnem zboru vinogradnikov v Sevnici, ki je bil 26.12.1981, je bilo prisotnih preko 70 vinogradnikov, ki so sprejeli pobudo iniciativnega odbora, ustanovili Ožji vinogradniški okoliš v Sevnici, v katerega so se včlanili, izvolili organe društva in sprejeli delovni plan.

Imenovan je bil prvi Upravni odbor: Alojz Rupar – predsednik, Mira Možic – tajnik, Jože Peternel – blagajnik in člani: Boris Slapšak, Tine Klemenčič, Dorči Simončič, Bruno Plausteiner, Ivan Mastnak in Vida Medved.

Nadzorni odbor so sestavljali: Martin Kovač, Jože Železnik in Alojz Zalašček.

V Društvo je bilo včlanjenih 72 članov, v svoje vrste pa so bili povabljeni tudi podporni člani – ljubitelji vina, s sprejetim predlogom, da se vključijo vsi sevniški gostilničarji.

Društvo se je uradno registriralo kot »Društvo dolenjskih vinogradnikov, Ožji vinogradniški okoliš Sevnica-Boštanj«.

13. februarja 1982 je bila organizirana prva pokušnja vin s prireditvijo »Dan vinogradnikov«, ki je bila v Gasilskem domu v Sevnici (slika spodaj). Degustacijska komisija je takrat ocenila 51 vzorcev, od katerih sta bila 2 izločena zaradi samorodnice. Ostalo je še 34 vzorcev cvička, 6 vzorcev »črnega« in 9 vzorcev belega vina. Na prireditvi so bili razglašeni rezultati 1. društvenega ocenjevanja. Prva mesta so zasedli: Klenovšek Alojz – Trnovec za cviček (14,1), Sinkovič Avgust – Brezovo za belo (15,6) in Možic Ivan – Sevnica za »črno« vino (14,5).

Tit Doberšek, tajnik Društva vinogradnikov Dolenjske, je 1982. ocenil prizadevanja nekaterih Ožjih vinogradniških okolišev: »Zaradi morebitne zamere kot tajnik društva težko ocenjujem delo posameznih Ožjih vinogradniških okolišev. Vendar zlasti izstopa dejavnost te vrste pri OVO Cerklje in Trebnje, zelo se trudijo v Podbočju, Šentjerneju, Škocjanu in Malkovcu, manj dejavnosti je pri OVO Novo mesto in Šentrupert, dočim začeto delo OVO Sevnica-Boštanj kaže na veliko prizadevnost.«

V letih, ki so sledila, ni manjkalo strokovnih predavanj in srečanj. Člani so se seznanjali z novostmi iz področja nege vinske trte (rez, obdelava in gnojenje tal, varstvo vinske trte…) in z aktualnimi vsebinami iz kletarstva. Predavanja in praktične prikaze je obiskovalo veliko ljudi. Med odmevnimi izleti in strokovnimi ekskurzijami so postali vsakoletni ogledi mednarodnega kmetijsko živilskega sejma v Gornji Radgoni in vsakoletni obiski znanih vinogradnikov, največ na Štajerskem in Primorskem. Mnogi se spominjajo tudi strokovnega izleta z martinovanjem v Italiji (Števerijan), 10. novembra 1984.

Člani prvih organov društva so svoj mandat predali na Zboru vinogradnikov 27.12.1985, na rednih volitvah. Njihovo delo je bilo ocenjeno kot uspešno, za kar so se jim člani tudi javno zahvalili.

Vsled maloštevilne udeležbe članov društva 27.12.1985 je 7.2.1986 Upravni odbor sklenil, da ponovno skliče Zbor vinogradnikov in sicer 16.2.1986.

Predsednika društva Alojza Ruparja je spomladi 1986 nasledil Rado Umek, ki je prijel za delo in uspešno nadaljeval z utečenimi aktivnostmi: strokovnimi predavanji, prikazi vinogradniških opravil, izleti in ekskurzijami, ter ocenjevanji vin, ki so se jih udeleževali člani Ožjega vinogradniškega okoliša Sevnica-Boštanj. Od nekdaj so bile dobro organizirane in obiskane tudi prireditve »Dan vinogradnikov« - priložnost za družabno druženje in razglasitev rezultatov društvenih ocenjevanj vin. Ocenjevanja vin z prireditvijo »Dan vinogradnikov« organiziramo vsako pomlad, od leta 1982.

V februarju 1988 so bile narejene diplome in priznanja s poznanim motivom »Stara zidanica« (slika).

Danes krasijo marsikatero klet in so v ponos našim članom. Med občani in našimi člani je bila izredno odmevna povorka ob »Dnevu vinogradnikov«, 19.3.1988. Od Gostilne Kragl na Glavnem trgu se je vil sprevod do Boštanja. Sodelovali so vinogradniki, pa tudi sevniška godba na pihala in folklorna skupina »Anton Umek-Okiški« iz Boštanja, na Glavnem trgu je bila zapeta »Zdravljica«, povorka pa je zajemala vsa opravila, povezana z vinogradništvom: sajenje vinske trte, okopavanje in kolitev, obrezovanje trte, vezanje, škropljenje, trgatev, prevoz vina »furenga«, martinovanje in prodajo vina.

V letu 1988 je bilo včlanjenih že okoli 150 vinogradnikov. Okrepilo se je sodelovanje z vinogradniki iz drugih krajev, predvsem z vinogradniki iz Podgorja, močno je bila prisotna tudi želja za pobratenje, do katere žal ni prišlo. Člani so sodelovali na številnih prireditvah, strokovnih srečanjih, ponudba vin naših vinogradnikov pa je bila lepo sprejeta na novoletnih sejmih, ki so se nekaj let organizirali v Sevnici. Postavitev stojnic je bila dobrodošla priložnost uspešne promocije naših vin (slika).

V februarju 1990, na 3. volilni skupščini je predstavnik Društva vinogradnikov Dolenjske, Peter Brcar predstavil idejo o organizaciji 42 urnega kletarskega tečaja. Ideja, ki je naletela na velik odmev je botrovala, da je bil v Sevnici organiziran eden prvih kletarskih tečajev pri nas.

Leta 1991 je bil nabavljen komplet za analiziranje vin, mini laboratorij. Spet ugotavljamo, da takšne opreme tisti čas v naši okolici ni imelo nobeno društvo ali strokovno združenje. Res je, da aktivno izvajanje osnovnih meritev parametrov vina ni steklo takoj, temveč v letu 1998.

PREOBLIKOVANJE »Ožjega vinogradniškega okoliša Sevnica-Boštanj« v »Društvo vinogradnikov Sevnica-Boštanj«

Delovanje OVO Sevnica-Boštanj je bilo od vsega začetka dokaj samostojno in v marsičem neodvisno od matičnega društva, Društva vinogradnikov Dolenjske. OVO Sevnica-Boštanj je bil v letu 1992 med večjimi na Dolenjskem. Zaradi neposrednega in lažjega dela je bil v Upravnem odboru DV Dolenjske sprejet sklep, da se Ožjim vinogradniškem okolišem predlaga, da ustanovijo svoja društva, ki se po svoji volji združijo v Zvezo društev vinogradnikov Dolenjske. Tako bi se skupni interes vinogradnikov lažje realiziral tudi v bodoče, nova zveza društev pa bi ohranila strokovne in prijateljske vezi, ki so se spletle med aktivnim delom in sodelovanjem.

Ideja je bila predstavljena na Zboru vinogradnikov spomladi 1992, na Zboru naslednje leto pa je Upravni odbor takratnega OVO Sevnica-Boštanj dobil zadolžitev, da preoblikovanje realizira čim prej.

Ustanovni zbor samostojnega Društva vinogradnikov Sevnica-Boštanj je bil 16.6.1993 v gostilni Plausteiner. V organe društva so bili izvoljeni »stari člani« OVO Sevnica-Boštanj in sicer do naslednje volilne skupščine, ki je bila predvidena za pomlad 1994. Napisana in sprejeta so bila Pravila društva, narejen je bil žig, sprejet je bil sklep, da se na izrednem Zboru vinogradnikov predlaga prenos imetja in osnovnih sredstev OVO Sevnica-Boštanj na Društvo vinogradnikov Sevnica-Boštanj in da se v novo društvo včlanijo vsi člani Ožjega vinogradniškega okoliša Sevnica-Boštanj.

Predlagani sklep je bil realiziran na izrednem Zboru, ki je bil sklican 5.9.1993 v dvorani Gasilskega doma v Sevnici. Rado Umek, kot predsednik novoustanovljenega društva, je predstavil delo v preteklosti in še enkrat pojasnil namen preoblikovanja. V novo društvo so se včlanili vsi vinogradniki, ki so bili včlanjeni v OVO Sevnica-Boštanj, ki je s tem aktom prenehal delovati. Sprejet je bil tudi sklep, da se društvo včlani v Zvezo društev vinogradnikov Dolenjske.

O preoblikovanju so poročali tudi mediji, predvsem Dolenjski list in Radio Sevnica, ki sta redno poročala o aktivnostih, ki so se odvijale.

AKTIVNA LETA, USTANOVITEV DRUŠTVA VINOGRADNIKOV STUDENEC IN RAZDVOJENOST ZARADI CVIČKA

Aktivno in uspešno delo društva po preimenovanju ni zamrlo. Povečalo se je sodelovanje na strokovnem področju, saj so bila s sodelovanjem Kmetijske svetovalne službe realizirana številna strokovna predavanja in demonstracije opravil. Strokovne ekskurzije v Gornjo Radgono, na vsakoletni ogled Kmetijsko živilskega sejma in izleti so bili polno obiskani. Viden doprinos in vlogo je imelo društvo v Zvezi društev vinogradnikov Dolenjske, predvsem v odmevnih prireditvah »Teden cvička«. Za svoje dobro delo je bilo društvu dano, da predlaga predsednika Zveze društev vinogradnikov Dolenjske. Izvoljeni Jože Peternel, ki je predhodno opravljal funkcijo predsednika skupščine ZDVD, je svoje delo predsednika ZDVD uspešno opravljal od 1997 do 2001 - v času, ko so bile aktivnosti sprejemanja zakonodaje zaščite cvička na višku.

Ob praznovanju občinskega praznika, jeseni 1995, je bilo društvo za delo v preteklosti nagrajeno z najvišjim priznanjem občine, Grbom občine Sevnica.

V letu 1996 je bil izveden 2. tečaj kletarjenja in stekleničenja vin. Udeležilo se ga je 26 članov.

Zbor 23.2.1997 je sprejel sklep, da se Pravila društva dopolnijo z dopolnili, ki jih narekuje Zakon o društvih (UL RS št. 60/95).

Med uspele projekte v društvu štejemo razvitje prapora, 20.9.1997, ki je bil popestren z bogato povorko, ki se je odvijala podobno kot prva, leta 1988. Tudi druga vinogradniška povorka je demonstrirala vsa vinogradnikova in vinarjeva opravila, zaključena pa je bila z bogatim priložnostnim programom v Boštanju. Razviti prapor je bil med prvimi vinogradniškimi prapori v Sloveniji. Boter razvitega prapora je Kmečka zadruga Krško, krasi pa ga 29 zlatih, 27 srebrnih žebljičkov in 9 častnih trakov. Imenovana praporščaka sta Ivan Mlakar in Blaž Zagrajšek. Prapor nas danes spremlja ob vseh slovesnih prireditvah in srečanjih, žal naše pokojne člane pogosto spremi tudi ob trenutkih slovesa. S praporom smo bili prisotni pri razvitju prapora v sosednjih društvih: Društvu vinogradnikov Studenec in Društvu vinogradnikov Malkovec.

Znanje, vloženo v vinogradništvo in kletarstvo je dobrodošel kapital, na katerem gradijo številni pridelovalci vin. Boljši, uspešnejši, spodbujajo ostale, svetujejo, dvigajo nivo kakovosti in vzpostavljajo konkurenčnost. Končni rezultat izobraževanja in spremljanja novih trendov je višja kakovost za katero si vsa leta prizadevamo! Prvi v Sloveniji, v sodelovanju s Kmetijskim inštitutom in Biotehnično fakulteto, smo tudi iz tega razloga organizirali Tečaj za poskuševalce vin. Tečaj je vodil dr. Julij Nemanič. Tako smo s teoretičnim in praktičnim znanjem senzorike vin obogatili 42 udeležencev iz našega in sosednjih vinogradniških društev. Mnogi so izpopolnjevanja nadaljevali in so danes kot ocenjevalci vin prisotni na društvenih ocenjevanjih doma in po ostalih društvih.

Vinogradniki na Studencu in okolici so že od nekdaj pridelovali znaten delež vin, mnogi niso bili včlanjeni v nobeno vinogradniško društvo. Predvsem zaradi velikega števila vinogradnikov, ki niso bili organizirani, je dozorela želja po ustanovitvi Društva vinogradnikov Studenec, za kar se je zavzeto prizadeval takratni predsednik Nadzornega odbora DV Sevnica-Boštanj, žal že pokojni Kristijan Janc. Društvo vinogradnikov Studenec je bilo ustanovljeno 1999, s tem se je plodno strokovno delo in druženje vzpostavilo tudi na območju vinskih goric Studenca in širše okolice. S sosednjim društvom dobro sodelujemo. Koordiniramo naše delo in si pomagamo, pri določenih projektih pa nastopamo skupaj. Prapor Društva vinogradnikov Studenec, razvit jeseni 2001, krasi tudi častni trak Društva vinogradnikov Sevnica-Boštanj.

Leto 1999 je bilo zaznamovano z uspešno promocijo dolenjskega posebneža, cvička, ki je dobival status vina s posebnim tradicionalnim poimenovanjem. Z veseljem smo pozdravili novico, da je bil na ocenjevanju cvičkov v Kostanjevici član našega društva, Alojz Zalašček, imenovan za Kralja cvička 1999.

Predvsem po zaslugi kleti Kmečke zadruge Krško, v kateri je vidno vlogo odigral naš rojak - enolog Zdravko Mastnak, večjih pridelovalcev cvička, strokovnih služb in Zveze društev vinogradnikov Dolenjske, je cviček postal med tržno najbolj zanimivimi vini v Sloveniji. Cviček je dobil svojo podobo in zakonsko zaščito, zaradi katere so bili prizadeti nekateri člani našega društva – pridelovalci vina v Bizeljsko sremiškem vinorodnem okolišu. Razočaranje pridelovalcev vin, ki so na levem bregu reke Save cviček tržili in ga negovali nekaj zadnjih desetletij, se je pokazalo na Zboru vinogradnikov 28.2.1999. Plaz kritik se je vsul na tedanje vodstvo društva, razprava in predvsem čas pa sta pokazala, da je društvo v »cvičkovi vojni« odigralo pozitivno vlogo in poskušalo zaščititi prizadete vinogradnike. Vprašanje, ki se ponuja danes je, koliko je bil proti velikim pridelovalcem cvička na Dolenjskem, stroki, zgodovinskim dejstvom in nenavsezadnje državi, vreden in slišan naš glas.

Na omenjenem Zboru je bila dana pobuda za razdelitev društva na dva dela - po vinorodnih okoliših. Zbor je sprejel kompromisno in, ko danes gledamo nazaj, pravilno odločitev: »Društvo vinogradnikov Sevnica-Boštanj ostaja organizirano kot definirajo Pravila društva, deluje torej na obeh bregovih reke Save, članom društva pa je z že sprejetimi obstoječimi pravili omogočeno, da se svobodno odločajo o članstvu, ali o ustanovitvi dodatnega društva ali društev.«

V čustvenih in razgretih razpravah so bile včasih izrečene tudi nepremišljene besede in očitki. Upravni odbor je zato na Zboru vinogradnikov, 30.1.2000 ponudil kolektivni odstop. Za krmilo je prijelo novo vodstvo, ki je imelo težko nalogo a hkrati dobro popotnico: bogato tradicijo in voljo ljudi – delati naprej, se strokovno izpopolnjevati in družiti.

Stališče, ki ga zavzemamo danes je, da je iz stališča kakovosti in razpoznavnosti dobro, da imamo zakonsko definiran cviček p.t.p., da pa je potrebno naše vinogradnike zaščititi tudi z uveljavitvijo blagovne znamke »Sremičan« na levem bregu reke Save. Pri tem pomembnem vprašanju vidimo priložnost Zveze vinogradniških društev Bizeljsko-sremiškega vinorodnega okoliša, ki je bila ustanovljena 1. marca 2002, v njej pa delujejo tudi naši člani. Upravni odbor DV Sevnica-Boštanj je na eni od svojih sej v letu 2002 zavzel stališče, da se na pobude zveze in pridelovalcev levega brega reke Save odziva konstruktivno in pozitivno ter po svojih močeh pomaga pri razvoju in uveljavitvi blagovne znamke »Sremičan« in "Bizeljčan".

Ob odstopu Upravnega odbora je Zbor sprejel sklep, da novoizvoljeni člani nadaljujejo preostali mandat – do sledečih rednih volitev 2002. Upravnemu odboru je v tem času predsedoval Jože Železnik.

Delo je steklo takoj, z organizacijo društvenega ocenjevanja vin in prireditvijo »Dan vinogradnikov«. Nadaljevali smo z vsemi tradicionalnimi prireditvami, predavanji, izleti in sodelovanjem na ocenjevanjih, pričeli smo z organizacijo pohodov po vinskih goricah. Svežina, ki so jo v društvo ponesli novi člani, je bila dobrodošla. Udeležba se je na številnih srečanjih, strokovnih in družabnih, povečevala. Sodelovali smo in sodelujemo s strokovnimi službami, predvsem s svetovalci Kmetijskega zavoda Ljubljana – Novo mesto. Njihovi strokovnjaki so v preteklih letih za nas pripravili številna zanimiva predavanja.

Podprli smo idejo o ustanovitvi pooblaščenega enološkega laboratorija na Kmetijskem zavodu v Novem mestu, ki danes že uspešno dela.

Ena od resnih preizkušenj so bile prve volitve v Kmetijsko gozdarsko zbornico. V društvu smo se lotili zelo ambiciozne in zahtevne naloge: združiti vinogradniška društva iz občin Sevnica, Krško in Brežice ter postaviti svojo vinogradniško listo. Sestanek enajstih vinogradniških društev smo sklicali v Kostanjevici in sooblikovali listo »Aleša Balona«, na katero smo uvrstili tudi kandidata iz Sevnice. Lista, v poplavi drugih kandidatov, žal ni dobila zadostne podpore med volivci Posavja.

Februarja 2001 je bila na internetno omrežje postavljena lastna spletna stran. Spletna stran je priložnost predstavitve društva in promocije našega dela, naših vinogradnikov in naših krajev, saj jo obiskujejo številni naši člani, občani občine Sevnica in ljudje iz Slovenije, pa tudi tujine. V dveh letih si jo je ogledalo okoli 10.000 obiskovalcev. Na naših straneh so uporabne povezave našli vinarji in vinogradniki, pozitivno pa so bile sprejete tudi med novinarji in predstavniki strokovnih služb.

Iz leta 2001 se spominjamo zelo posrečene prireditve »Dan vinogradnikov« na Blanci. O prijaznih gostiteljih, dobri organizaciji in programu, v katerem so sodelovali učenci OŠ Blanca, ljudske pevke in pevci, aktiv žena iz Blance in godbeniki Blanški vinogradniki, se je po Sevnici še dolgo govorilo. Godbena sekcija iz Blance si je na tem, za njih prvem nastopu, nadela ime »Blanški vinogradniki«, ki ga nosi še danes, na kar smo izjemno ponosni. Naši dobri prijatelji nas s svojo dobro voljo in glasbo pogosto spremljajo.

Število članov društva se je v letu 2000 še povečalo, s konkretnim sodelovanje z vinogradniki »na terenu« in organizacijo strokovnih prireditev – predavanj in tečajev, pokušin in ocenjevanja vin, pohodov in družabnih srečanj na različnih krajih, kjer živijo naši člani, pa želimo spodbujati sodelovanje in pridelavo še boljših vin. V novembru 2001 smo izvedli 3. tečaj kletarjenja in stekleničenja vin, tako danes ugotavljamo, da imajo tečaj opravljeni skoraj vsi naši člani, predvsem pa tisti, ki pridelujejo tudi tržno zanimivo količino vina oz. grozdja.

Na Zboru 1.2.2002 so bile opravljene redne volitve v organe društva. Številni člani so izrazili željo, da z delom nadaljuje »stari« odbor, ki je deloval zadnji dve leti, predlogu je bilo skoraj v celoti ugodeno. Za predsednika je bil izvoljen Milan Simončič, ki je v predhodnem polmandatu opravljal funkcijo tajnika društva.

Upravni odbor je v letu 2002 v celoti in uspešno izvršil delovni program. Ena od neplaniranih, a vseeno izvedenih aktivnosti v letu 2002 je bilo snovanje kronološkega pregleda vinogradništva v Sevnici in okolici. V sklopu tega je tudi organizacija proslave, ki jo prirejamo ob 30 letnici dokumentiranega organiziranega druženja vinogradnikov in vinarjev. O tem, kako uspešno smo opravili naše delo, bodo čez desetletja morda zapisali drugi.

Društvo danes formalno združuje vinogradnike in vinarje, ki imamo svoje vinograde in kleti na območjih Krajevnih skupnosti Sevnica, Boštanj, Blanca, Zabukovje in Loka pri Zidanem mestu. Nekaj članov imamo tudi iz drugih krajev, svoje vinograde obdelujejo v Vrhovem, Radečah, Senovem in Brestanici, Trbovljah in celo Litiji. Januarja 2003 je v društvu včlanjenih 254 članov. Tudi danes si prizadevamo uresničevati cilje, ki so bili zastavljeni pred desetletji: dvig kakovosti doma pridelanih vin, promocija svojih vin in krajev, druženje ter krepitev zavesti in vinske kulture. V svoje vrste smo pritegnili gostince, ki tržijo tudi naša vina in ga predstavljajo potrošniku.

Vez med člani društva je tesna, kar se izkazuje v zaupanju in dobri komunikaciji. Veseli smo podpore in razumevanja Občine Sevnica, kakor tudi vseh sponzorjev in novinarjev. Trdne vezi in sodelovanje želimo ohraniti tudi v bodoče!

V sevniški občini danes delujejo štiri vinogradniška društva: Društvo vinogradnikov Malkovec, Društvo vinogradnikov Studenec, Društvo vinogradnikov Šentjanž in Društvo vinogradnikov Sevnica-Boštanj. Malkovško, studenško in naše povezujejo zgodovinske, lahko bi rekli tudi »krvne« vezi. Pod streho Ožjega vinorodnega okoliša Malkovec smo sevniški vinogradniki delali štiri leta, od 1977 do leta 1981, vinogradniki iz Studenca pa so 1999, »iz našega« ustanovili svoje društvo. Društvo vinogradnikov Šentjanž je bilo ustanovljeno 1997. Z vinom in vinsko trto je povezano tudi Društvo pridelovalcev kmetijskih pridelkov, s sedežem v Sevnici.

V letu 2000 je prišlo do aktivnega sodelovanja vinogradniških društev sevniške občine: Malkovca, Šentjanža, Studenca in našega. Skupno smo izvedli 1. občinsko ocenjevanje moštov, ki smo ga v naslednjih letih ponovili še dvakrat. Pobudniki ocenjevanja moštov so bili studenški vinogradniki. Naš skupni interes je izpostavljen in viden tudi na sejah Upravnega odbora Zveze društev vinogradnikov Dolenjske, kjer praviloma zavzemamo skupna stališča in podpiramo ideje, ki so v prid vinogradnikom občine Sevnica.

Ocenjevanja vin na društvenih ocenjevanjih zaradi velikega števila vzorcev, kar seveda pozdravljamo, postajajo tehnično in strokovno vedno bolj zahtevna. Ker so v večini časovno zajeta v mesecu ali dveh, je težko dobiti verificirane in ugledne ocenjevalce. Naše vezi so se zato okrepile tudi s sodelovanjem in izmenjavo ocenjevalcev in članov tehničnih komisij na društvenih ocenjevanjih.

Prepričani smo, da bomo z zglednim sodelovanjem vinogradniških društev naše občine nadaljevali tudi v bodoče in še na drugih področjih.